Pesmi Martina Zvera, osebe z raznoliko prehojeno življenjsko potjo, se na precej specifičen način pogovarjajo z bralcem. Čeprav izhajajo iz mnogokrat trpke osebne izkušnje, čeprav slikajo nespodbudno podobo sveta, nikakor niso žalobne in se ne vdajajo brezupu, kakor Prešeren v posvetilu svojim Poezijam Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal.[ … J
Bolj prikličejo v zavest izjemno pesnikovo poslanstvo v družbi, ki ga ponazarja Župančičev vzklik Veš poet svoj dolg?
Zverova poezija izraža pesnikovo dolžnost spoznavati sebe, razčiščevati lastne prehojene korake, a ne samo vzdihovati nad lastno usodo. Zato je pravzaprav vitalistično naravnana, saj izhaja iz samoniklega spoznanja o nujnosti lastnega odločanja v življenjskih prelomnicah.
Hkrati pesnik po shakespearjansko drži dobi, ki jo živi, zrcalo, ne da bi v njem obšel skoraj nevidnih poti, ki vodijo, ali vsaj lahko vodijo, ali v razkroj vrednot, morda pa vendarle še ne. Pri tem si drzne odkrito spregovoriti tudi o naravi in bistvu transcendentnih dilem krščanskega izročila, ne v vsakem primeru enoumnih in razrešljivih.
Oblikovno je Zverova poezija samonikla in zvesta Župančičevemu pojmovanju živega ritma, ki pogosto zavestno povozi metrum. Oton je slikovito zapisal v eseju Ritem in metrum, češ da je ritem živo drevo, ki v vetru navdiha upogiba veje metruma. Če veje niso suhe, se navdihu uklonijo. Le ene vrline v nobenem primeru ne opusti, tj. doslednega in mojstrskega rimanja, ki le redko potrebuje specifično naglaševanje oz. oznako za izgovor.
Prof Jože Faganel