RAZMIŠLJANJE O PRENOVI CERKVE
Za prenovo Cerkve ne bo dovolj le odpreti okna, vrata, pobrisati prah in jo prezračiti. To ni zadostovalo že pred petdesetimi leti na II. Vatikanskem koncilu, kaj še le danes, ko se ne zbujamo več v nova jutra temveč v nov svet, ki je povsem drugačen kot je bil svet naših očetov in drugačen kot je bil svet naše mladosti. Središčno vlogo je takrat v življenju imela družina. Vsi smo živeli pod isto streho. Vzgajali so nas v krščanskih vrednotah. Ob nedelja in praznikih smo do zadnjega kotička napolnili župnijsko cerkev. Današnja družba ni več naklonjena nekaterim temeljnim človeškim vrednotam, kot so: religioznost, družina, osebnost in druge. Svet hoče, da smo zgolj potrošniki, ljudje brez imen, samo številke. Upoštevati je potrebno tudi razvoj znanosti, tehnike, tehnologije, dostopnost do izobrazbe, delovne pogoje, težke življenjske situacije v katerih se nahaja človeški rod. Ljudje ne dohajamo teh sprememb v svojem prilagajanju tako glede mišljenja, ravnanja in psihičnega stanja. V današnjem času so nam okoliščine naklonjene, da porušimo mnoge zidove, ki jih je Cerkev postavila tekom stoletij tako glede nauka Cerkve, obredja, liturgije in predvsem glede miselnosti, ki je zakoreninjena pri papežu, škofih, duhovnikih, in redovnikih. Samo v tem primeru bo zaživel resnični dialog med Cerkvijo v ožjem pomenu na eni strani in božjim ljudstvom na drugi strani. Samo tako bomo lahko govorili isti jezik in ne le poslušali drug drugega temveč drug drugega tudi slišali. Spremembe morajo biti bistveno globlje in obsežnejše, kot si danes predstavljajo člani Cerkve v ožjem pomenu.
1. CERKEV MORA NAGOVARJATI VSE ČLOVEŠTVO
Bog je Stvarnik vesoljstva in stvarstva, vsega kar biva torej tudi vsega človeštva. Kristus je prišel za vse ljudi. Nobena inštitucija na zemlji si ne sme prisvojiti odrešenjskega poslanstva kot je to storila katoliška Cerkev: »Izven Cerkve ni zveličanja«. To je prvi zid, ki ga potrebno porušiti. Kot je Bog Stvarnik vseh ljudi in je Kristus prišel za vse ljudi, je tudi Cerkev dolžna biti odprta za vse ljudi, saj jo je ustanovil Kristus, tudi če mnogi med njimi ne bodo sprejeli zakramentov, ne obredja, ne cerkvenih zapovedi ampak le duha evangelija, krščanske vrednote in izpolnjevanje božjih zapovedi. Božje zapovedi imajo prednost pred cerkvenimi in izpolnjevanje teh zadostuje za ljudi, ustvarjene po božji podobi.
Pomembno je vedeti, da je večina držav na svetu v svojo zakonodajo vnesla dolžnost izpolnjevanja desetih božjih zapovedi z izjemo prve zapovedi: » Veruj v enega Boga«, pa še to ne velja za vse države. Torej države same nalagajo državljanom, da izpolnjujejo božje zapovedi in so kršitve božjih zapovedi tudi sankcionirane kot kazniva dejanja, zapisana v kazenskih zakonikih posameznih držav. Teh zakonov se morajo držati vsi državljani ne glede na njihov odnos do religije in Cerkve, oz. vsak zemljan. Izpolnjevanje božjih zapovedi, vključno z Jezusovo največjo prvo in drugo zapovedjo, je torej rdeča nit delovanja Cerkve in njena prioriteta, kateri morajo biti podvrženi: struktura Cerkve, nauk Cerkve, oznanjevanje, obredi, liturgija in druge dejavnosti.
2. PREČISTITI DEJAVNOST CEKRVE TAKO PO VSEBINI KOT PO OBLIKI
Katoliška Cerkev je nastala in se razvijala v okviru antičnega Rimskega imperija. Pristno obdobje krščanstva je trajalo le do leta 313, ko je Cesar Konstantin I. Veliki izdal Milanski edikt, s katerim postane krščanstvo svobodna in enakopravna vera. S tem ediktom je bilo Cerkvi vrnjeno tudi vse premoženje, ki ji je bilo odvzeto tekom Dioklecijanovega preganjanja. Začne se pokristjanjevanje s pomočjo države in natančnejše oblikovanje nauka Cerkve. Leta 381je bil v Carigradu sklican drugi ekumenski koncil, kjer so bile sprejete nicejske utemeljitve. Istega leta pod cesarjem Teodozijem krščanstvo postane državna vera, uveljavljena skoraj po vsem Rimskem cesarstvu.
Torej, krščanstvo kot preganjana vera do okrog leta 311, postaja po letu 313, vse bolj svobodna, razširjena in povezana z državo. S tem pridobiva moč, oblast in bogastvo. V objemu moči, oblasti in bogastva oblikuje svoje nauke, način delovanja, se strukturira. Skratka v ospredju ni več samo Kristus in njegov nauk v svoji preprostosti, ponižnosti, skromnosti, odprtosti do vseh ljudi. Začne se razkošje Cerkve v ožjem pomenu in ne le služenje Bogu ampak mnogokrat cesarjem in drugim veljakom, nemoralnost, inkvizicija, vojne, prodajanje odpustkov, kupovanje služb in izločevanje ljudi, ki niso kristjani.
Zdaj je čas, da se temeljito preuči to kar je bila prvotna cerkev in tisto kar se je izoblikovalo tekom stoletij in je v navzkrižju s prvotno cerkvijo in evangeljskim sporočilom. Analiza in primerjava bo pokazala, da so resnično kristjani vsi, ki si prizadevajo izpolnjevati deset božjih zapovedi ter Jezusovi zapovedi o ljubezni. Res, da niso to formalno ampak po načinu življenja. Zato mora biti Cerkev odprta za vse ljudi in njen nauk namenjen vsemu človeštvu. Za dosego odprtosti do vsega človeštva in za sodobnejši pristop do ljudi, bo morala porušiti mnoge zidove, ki jih v tem trenutku nihče od Cerkvene strukture noče imenovati.
3. VKLJUČEVANJE LAIKOV
Laiki še do današnjega dne niso dobili svojega mesta v Cerkvi. Razlogi so togi nauk Cerkve na splošno, nepripravljenost Cerkve, da določena področja prepusti laikom, oblike dejavnosti, ki so vse po vrsti namenjene le cerkvenemu občestvu ne pa k vsem ljudem neke dežele, države in sveta. To so predvsem zakramentalno življenje, bogoslužje ob nedeljah in praznikih, verouk, karitativno dejavnost, nekatere skupinske aktivnosti z mladimi, izobraževanje ter pevski zbori. V vse te dejavnosti so vključeni načeloma le »formalni« kristjani. Tudi izvajanje vseh teh dejavnosti potrebuje nov pristop, da bo prijaznejši do otrok, družin in posameznikov, upoštevaje njihovo eksistencialno ogroženost, psihično labilnost, ki jo preveva strah, negotovost in obup. Omenil bi le nekaj opažanj in sicer:
a)Zborovsko petje.
Lepo je poslušati in tudi slišati ubrano zborovsko petje, še lepše pa je sodelovati in prepevati. Z zborovskim petjem smo namreč tako rekoč izrinili ljudsko petje, ki najlepše zveni pri bogoslužju in hkrati pasivne ljudi nagovarja da se pridružijo s svojimi glasovi. Potrebno je poiskati neko ravnovesje med enim in drugim načinom petja.
b) Izbira besedil iz sv. pisma stare zaveze
Izbrana besedila velikokrat prikazujejo Boga kot tistega, ki ubija sovražnike izvoljenega ljudstva. Ne glede na teološke in druge razlage teh besedil, današnji človek osupne, ko sliši ta besedila. Na primer: »Ko se je faraon trdovratno branil, da bi nas pustil oditi, je gospod pomoril vse prvorojence v egiptovski deželi od človekovega prvorojenca do prvenca živine.« (13 Mz 15-16)
c)Karitativna dejavnost
Vse lepo in prav. Zahvala vsem cca. 12.000,00 prostovoljcev. A ne smemo ostati le pri dajanju hrane in oblek ter župnije s tem obremenjevati, kot da jim je to glavna dejavnost. Za hrano in obleke skrbijo tudi druge dobrodelne ustanove in društva. Cerkev mora svojo pozornost usmeriti predvsem na duhovne potrebe ljudi in tam karitativno delovati istočasno pa se mora božje ljudstvo vključiti v družbeno gospodarsko in politično življenje družbe. Učinkovita vključitev v politično življenje trenutno ni mogoča, ker država meni da so Cerkev le duhovniki, redovniki, škofje, papež, ljudje so pa le državljani. Ko bo Cerkev omogočila, da se bo to pojmovanje spremenilo, se bo na tem področju lahko veliko naredilo. Namreč s sprejetjem pravičnejših zakonov lahko na sistemski ravni rešimo revščino in mnoge druge probleme od vzgoje, izobraževanja in pravičnejše delitve dobrin in drugo. Vendar mora za vse zdrave, dela zmožne ljudi, veljati načelo apostola Pavla: »Kdor ne dela, naj ne je.« Kajti iz spomina ljudi izginjajo vse obveznost. Hočejo le pravice.
č) Vrtci, osnovne šole in gimnazije
Menim, da bi tovrstno udejstvovanje, škofij in redovni skupnosti, bilo ocenjeno z odliko, če ne bi imelo na sebi madeža. V navedene ustanove se namreč načeloma sprejemajo le otroci premožnejših staršev in drugi pogoj je, da so to odličnjaki. Kot že nič kolikokrat, je Cerkev spet pohodila manj nadarjene in revne otroke. Še pomisli ne na to, ker se hoče v družbi prikazati kot tista, v kateri otroci dosegajo najboljše rezultate na maturi. Malo mar ji je v teh primerih za Jezusove blagre.
d) Verouk, pridige in ostalo oznanjevanje
Področje oznanjevanja kliče po spremembi miselnosti Cerkve, oz. njenih ožjih članov. Vse današnje oznanjevanje pretirano poudarja božjo pomoč ljudem v njihovem vsakdanjem življenju, premalo pa človekovo odgovornost za svoje življenje, za izpolnjevanje božjih zapovedi in državnih zakonov.
Moje izhodišče je, da je Bog Stvarnik vesoljstva in stvarstva, vsega kar obstaja na svetu. Vsemu temu je Bog ob stvarjenju določil zakonitosti delovanja. To so božje, nespremenljive zakonitosti, po katerih deluje vesoljstvo in stvarstvo. Ker so to Njegove zakonitosti, določene od njega, jih tudi sam upošteva, kajti le tako omogoča bivanje in delovanje vsega kar biva in deluje. Te zakonitosti niso popolne ne v naravi ne v človeku. Nič kar je popolno ni v telesu in ne v snovnem-materialnem stanju. Kar je popolno je v DUHU, ki ni viden z očmi in ne slišan z ušesi. Če to trditev sprejmemo, se sprašujem, zakaj Cerkev prosi za lepo vreme ? A mar ne veruje, da stvarstvo delujejo po božjih zakonitosti ? In če še malo zavozlam zgleda to takole:
»Dolgo časa že ni deževalo, vendar je za naslednji dan napovedan dež. Na tisoče ljudi ima na ta dan prireditve zunaj pod milim nebom, zato prosijo še za en dan lepega vremena. Na drugi strani imamo na tisoče kmetov, čigar polja so že nekoliko požgana od sonca in prosijo za dež. Potem še imamo tretjo skupino, ki prosi, da zjutraj dež malo ohladi ozračje, popoldne pa naj sije sonce. »
Koga naj Bog usliši? Bog ne dela razlik. Vsi smo pred Bogom enakovredni. Banalen primer, kateremu lahko nanizam množico drugih. Samo še tega. V zadnje čase se tudi v slovenski Cerkvi vrstijo prizadevanja, da bi Cerkev določene možje razglasila za blažene. V ta namen se moli po mnogih župnijah, naj Bog povzdigne g. Grozdeta, g. Majcna, g. Halasa med blažene. Ni mi jasno čemu je potrebno prositi Boga, da nekoga naredi za blaženega. Človek je pred Bogom velik zaradi tega, ker je izpolnjeval božje zapovedi in takšnih zgledov je vse polno v državi. Na splošno Cerkev pretirava s pozornostjo do svetnikov in blaženih. Smo že čisto blizu malikovanja. Moli in časti se Boga ne pa ljudi, tudi če je njihovo življenje bilo junaško. Čigavo pa ni. Vsa življenja so enakovredna, ne glede na to kako ga je kdo preživel. Bog bo sodil, ne po doseženem ampak po človeškem prizadevanju.
Sprejeti moramo torej božje zakonitosti v vesoljstvu in stvarstvo, se sprijazniti z nepopolnostjo sveta in človeka ter v teh mejah živeti s svojim razumom, svobodno voljo, svojimi čustvi, močnim telesom, z duševnostjo in duhom, ki so nam bili dani od Boga. Bog je že izlil svojo ljubezen v naša srca, sedaj smo mi tisti, ki moramo napraviti domačo nalogo. Če je ne bomo, nam tudi Bog ne more pomagati. Svoje prošnje moramo nadomestiti z zahvalo in čaščenje za to kar smo, kar imamo in za vse tisto kar nam bo še darovano.
Pretirano poudarjanje božje pomoči, mnogim ljudem lahko škoduje in jih dela pasivne. Na mesto da bi šli na travnik nabrat regrat, koprive, jagode, kostanj, gobe in drugo, žalostni posedajo po hiši in čakajo, da bo začela padati mana z neba. Mnogi prosijo Boga za kruh, na mesto, da bi šli s svojo prošnjo do soseda. To so sicer preprosti primeri. Vendar lahko pri reševanju težkih življenjskih situacij ta nauk »Bog ti bo pomagal« pripelje človeka tako daleč, da si vzame življenje. Naloga Cerkve je, da ljudi postavi na realna tla in da smo ljudje tisti, ki moramo poskrbeti zase. Kolikor bolj se bomo držali božjih zapovedi in državnih zakonov, toliko lepše bo naše bivanje in toliko večja bo naša podobnost s Kristusom.
Omenil bi še samo potrebo po poudarjanju krščanskih vrednot ter potrebo po izgrajevanju etičnosti in moralnosti v ljudeh in družbi. Prve domujejo v vseh civiliziranih družbah in državah. Nanje je krščanstvo lahko ponosno, zato morajo biti v ospredju oznanjevanja. Etičnost in moralnost sta temelja človeške družbe in sprememba posameznika ter človeštva je možna samo, če ljudje postanemo etična im moralna bitja. Zaradi neetičnosti in nemoralnosti ljudi, mora vsaka država imeti cca. 30% državnega aparata, ki bdi nad ljudmi, da ne bi kradli, ubijali in drugo. To so policija, carina, sodstvo, inšpekcijske službe, poboljševalnice, zapori in druge.
4. REŠITVE BO CERKEV NAŠLA LE, ČE BO RAZŠIRILA SVOJE
OBZORJE MIŠLJENJA, ŽIVLJENJA IN DELOVANJA
Cerkev v ožjem pomenu, je strogo oblikovana struktura, ki ima svoje zakonitosti in pravila, po katerih živi in deluje. Teh zakonitosti in pravil se morajo držati tudi njihovi člani. Struktura torej vsakemu članu določa meje, okvir, v katerem lahko razmišlja, živi in deluje. To dejstvo in dejstvo, da je Cerkev bila razširjena po vsem svetu, je poleg božjega varstva, omogočilo, da Cerkev kot inštitucija neprekinjeno deluje skoraj že 2000 let. Istočasno pa Cerkev v ožjem pomenu nosi tudi vso odgovornost za vse kar se je v Cerkvi dogajalo. Če želimo torej prenovo Cerkve, mora najprej ta sama sebi povečati okvir razmišljanja, življenja in delovanja. Določiti mora nove zakonitosti in pravila po katerih bo odslej delovala. Nova pravila morajo ob nastanku predpostavljati, da je poslana za vse ljudi ne glede na spol, raso in versko pripadnost. Če veselo oznanja, da je Cerkev ustanovil Kristus in da je prišel na svet za vse ljudi, potem mora tudi Cerkev biti odprta za vse ljudi. To ne pomeni, da bomo spreobračali ljudi drugih veroizpovedi ampak, da bomo vsemu človeštvu za zgled. Z drugimi se bomo tesneje povezali v izvrševanju določenih nalog Cerkve. Posameznikom pa bomo morali kar dovoliti, da prevzamejo določene zadolžitve, s katerimi je obremenjena Cerkev v ožjem pomenu. Po tej prenovi, ne bomo imeli več Cerkve v ožjem pomenu ampak Cerkev kot božje ljudstvo, v kateri bomo vsi ljudje enakovredni.
Izredno pomembno za Cerkev je ureditev financiranja Cerkve. To področje je bilo vedno črna pika Cerkve, v današnjih časih pa je to že velik madež. To ni želja le določenih struktur in ljudi, ki niso naklonjeni katoliški cerkvi. To je želja vseh ljudi in verjetno tudi Cerkve. Prej ko bomo ta problem rešili, boljše bo za vse državljane in za Cerkev. Zgodovina tega dela Cerkve ni nič spodbudna. Ogromna vlaganja v zidove, ničesar pa v ljudi. Prav pretirana vlaganja v zidove v preteklih obdobjih nas sedaj tepejo. Kljub temu še gradimo nove cerkve kot eno namenske stavbe, ki so v uporabi eno uro na dan, razen ob nedeljah in praznikih. Za Cerkev je tudi povsem nesprejemljiv način financiranja s prodajo maš. Maša se opravi samo za plačnike. Zastonjskih maš ni razen ob nedelja ena maša za vernike. Res, da Cerkev govori o daru za maše, ker se lepše sliši, v resnici pa gre za zbiranje sredstev za vzdrževanje Cerkve v ožjem pomenu. Očitno se še v Cerkvi noben ni poglobil v to, kaj v resnici pomeni prodajati evharistično daritev, kajti, če bi se , bi že zdavnaj našli drug način za financiranja Cerkve.
5. ZAKLJUČEK
Prenovljena Cerkev nima le možnosti »stati in obstati« ampak v polnosti zaživeti po vsem svetu v duhu evangelija. Kakor za ljudi, tudi za Cerkev veljajo besede: » V življenju ne šteje to kar smo zbrali, temveč tisto, kar smo dali. Dajanje je naša največja radost.«
V Ljubljani dne, 31.10.2012 Martin Zver